Kako laboratorijsko in na terenu poteka preskušanje blazilne podlage?
SIST EN 1177 določa dve preskusni metodi, laboratorijsko preskušanje in preskus na mestu vgradnje. Laboratorijski preskus ugotavlja kritično višino padca blazilne podlage. Preskusni vzorci s skupno površino najmanj enega kvadratnega metra ležijo na ravni, togi betonski podlagi. Razsuti materiali, kot so pesek, prod ali sekanci za blaženje udarca, se vgradijo v predvideni debelini sloja. Blazilne plošče se položijo tako, da preskus zajame tudi stike med ploščami.
Laboratorijski postopek uporablja polkroglasto preskusno glavo z maso 4,6 kg, premerom približno 16 cm in vgrajenim merilnikom pospeška. Glava pada z različnih višin na podlago. Pri ploščah je potrebnih najmanj devet padcev z najmanj štirih višin na ločena mesta, med katerimi je 25 cm razdalje. Pri razsutih materialih se pri vsaki višini opravijo trije udarci na isto mesto. Preskus poteka pri 23 °C, dovoljeno odstopanje je do pet stopinj.
Vrednotenje laboratorijskih meritev temelji na vrednosti HIC kot kriteriju za poškodbo glave in največjem pospešku gmax. Kritična višina padca je višina, pri kateri je dosežena vrednost HIC 1000 ali gmax 200 g, pri čemer je odločilna nižja višina, določena z interpolacijo merilne serije. Poročilo o preskusu navede kritično višino padca v metrih na dve decimalni mesti in merilno negotovost preskusnega laboratorija. Rezultat velja le za preskušeni sestav iz tipa plošč, debeline in povezave, pri večslojnih sistemih pa za celotno zaporedje slojev. Preskusna podlaga je toga laboratorijska podlaga in ne vgradni sestav na lokaciji.
Preskus na mestu vgradnje preverja, ali že vgrajena blazilna podlaga na izbranih mestih pokriva prosto višino padca obstoječega igralnega elementa. Preskusna višina padca mora biti najmanj enaka prosti višini padca igralnega elementa po SIST EN 1176. Meri se na najneugodnejših mestih, denimo na obrabljenih delih ali tam, kjer je debelina sloja najmanjša, ter na drugih reprezentativnih mestih. Število preskusnih mest je odvisno od velikosti območja, na katerem lahko pride do padca, norma pa določa najmanjše število. Ta postopek velja le za preskušena mesta in ne določa kritične višine padca.